Glede na obliko glave delimo pse na mezocefalične, brahicefalične in dolihocefalične tipe psov. Značilna predstavnika mezocefaličnega oziroma normocefaličnega tipa psa, ki je po obliki glave najbolj podoben svojemu predniku volku, sta labradorec in beagle. Dolihocefalični psi imajo ozek in dolg gobec, ki je značilen za hrte, medtem ko je gobec brahicefaličnih pasem psov izjemno kratek, zaradi česar je njihov obrazni del skoraj raven, glava pa značilno krajša in širša; tipični predstavniki so mopsi, angleški in francoski buldogi ter bostonski terierji.
Majhni karizmatični psi brahicefaličnih pasem, ki ne potrebujejo veliko gibanja in so glede oskrbe precej nezahtevni, so skoraj idealni hišni ljubljenčki. Žal pa zaradi svojih anatomskih značilnosti in brahicefalije potrebujejo veliko več veterinarske pomoči kot drugi psi. Poleg tega so pri skrbi za kožne gube, parjenju, kotenju in mnogokrat tudi pri skrbi za mladiče odvisni od človekove pomoči.
Ker se nam živali s potlačenim gobčkom zdijo ljubke, smo ljudje psom brahicefaličnih pasem skozi stoletja stroge vzreje v genetski zapis sistematično vgradili poteze, ki so značilne za mladiče. Pri krajšanju obraznega dela glave, denimo, so se močno skrajšale določene kosti glave, medtem ko so vsa mehka tkiva ostala nespremenjena in nagnetena tako v ustni in v nosni votlini kakor tudi v žrelu in grlu. S tovrstnimi posegi smo ogrozili njihov obstoj, saj mnogo značilnosti, zaradi katerih so videti tako simpatične, istočasno močno ogroža njihovo zdravje in jim onemogoča kakovostno življenje.
Skupek tipičnih kliničnih znakov, ki nastanejo zaradi anatomski deformacij pri kratkoglavih psih, imenujemo brahicefalični sindrom. Zelo pomembno je, da te znake odkrijemo zgodaj.
Pri brahicefaličnem sindromu sta najbolj prizadeta dihalni in prebavni sistem. Med sekundarne težave uvrščamo nezmožnost prenašanja fizičnega napora, težave s spanjem in težave s pregrevanjem oziroma nezmožnost ohlajanja. Klinični znaki so odvisni od tega, katere anatomske strukture so spremenjene in v kolikšni meri; lahko so komaj opazni ali zelo očitni. Z leti bolezen napreduje, zato bolezenski znaki postajajo izrazitejši.
Poleg tega se pri psih brahicefaličnih pasem pojavljajo še druge težave, kot so težave z očmi, nevrološke težave, težave s kožo, skeletne težave ter reprodukcijske težave. Pri nekaterih samcih določenih pasem brahicefaličnih psov, predvsem angleških buldogov in bostonskih terierjev, lahko pride zaradi razvojnih defektov na sečnici, povečanega tlaka v trebušni votlini in podaljšanega vzburjenja do izpada sečnice. K temu so nagnjeni mladi nekastrirani samci, ko je v bližini goneča se psica. Običajno lahko pri tem stanju pomaga samo kastracija psa, učinek pa ni zagotovljen.
Kako zdravimo težave, ki jih povzroča brahicefalični sindrom?
vir: Erjavec V, Kovačič P, Nemec Svete A et al. Lep, lepši, bolan: zdravstvene težave in zdravljenje psov brahicefaličnih pasem: priročnik za zdravje in dobro počutje psov brahicefaličnih pasem. Vetpromet, 2020.
Ilustracije in fotografije: Klara Sekavčnik